»Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?!«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem?«

»Sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno.«

»Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo . . .«

»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«

»Status teh ljudi v Kranju treba rešiti na en način. Treba jih je vključiti v naše življenje.«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«